[ Pobierz całość w formacie PDF ]
okrog hleva in pripravlja sani za vonjo v gozd.
Stanku se zane blesti. Pred njim so veliki zameti. Zdi
se mu, da je v Kopalniku nad Pongretovo ogrado, kjer je
ob poti pred davnimi leti zmrznil Jeriev France. Tako
blizu je Kopalnik petsto metrov in si tam.
Stanko se ozre. Razdalja med njim in tihotapci se vea
in vea. Vsi mole in vzdihujejo. Sneg pada in pada. Ne-
kateri obstanejo pod jelko in sope poivajo.
Stanku prihaja ria misel topla domaa soba, pe z za-
pekom, kjer sedita oe in mati. Pred oi mu prihaja
topel hlev, kjer je ob jaslih privezanih pet govedi in par
240
TIHOTAPCI
BESeDA
konj. Pod jaslimi se igrajo, jedo in skaejo domai zajci.
Vse je na toplem. Ali se bom vrnil domov? April se blia
in z njim velikononi prazniki. Na Vidmu bo veselo
ples, petje, dekleta in harmonika. Fantje in dekleta bodo
v novih oblekah. Za roke se bodo vodili po vasi in se
ozirali. Fantje bodo metali klobuke v zrak in vriskali. Na
Vidmu bodo stale dekleta na pragu. Bele predpasnike
bodo imele. Ali bo pri0 el domov do praznikov? V listnici
ima denar za kolo in oeta. Da, tudi za oeta. Obljubil
mu je nekaj denarja. Oh, kako teko je prisluen ta de-
nar. Morda se bom vrnil, se tolai Stanko in se spet
poene v sneg.
Potokarjev Janez gre dvajset korakov za njim. Moli
in omahuje. Dvigne roko nad glavo, postoji in gleda. Pot
mu tee po licih od naporne hoje. Sneg je vedno veji,
korak vedno 0 ibkej0 i. Prestopi se nekaj korakov in se
ustavi. Noga se mu trese. Vse ga vlee k tlom, da bi se
usedel in poival. Samo poivati ne! Lahko zmrzne.
Vztrajati mora. Hoditi mora, pa eprav poasi. Vsi so e
nekam izginili. Samo Stanka vidi pred seboj. Skljuen je
v dve gube. Majhen je in ta majhnost se udno zrcali v
snegu med drevjem. Janez postoji ob ravni jelki. Ozira
se med veje. Na dolgi veji zagleda veverico, ki epi zgrb-
ljeno in ga svetlo opazuje. Oj, veverica, ti si srena! Tvoj
dom je na jelki in smreki. Sneg ti ni ne more. Opazuje0
naravo, sneg in mraz, de in sonce, vihar in topel jug.
241
TIHOTAPCI
BESeDA
ivi0 , cvili0 , gloda0 in skae0 po vejah, mee0 ogrizke na
tla, se poigrava0 sama ali v drubi sebi enakih. Blagor ti,
veverica! e bi se Janez spremenil v veverico, bi bil naj-
bolj sreen. Janez se domisli oetovih besed. Janez, Ja-
nez, as je, da bi te zmodrilo in bi se doma dral. Prvo-
rojenec si in najraj0 i te imam. Janez vidi v duhu oeta,
ki sedi za mizo in bere koledar ali strankin asopis. Mati
sedi ob pei, plete nogavice in rokavice. Sestre in prija-
teljice sede za mizo, se smejejo in pogovarjajo o fantih,
o plesu. Pojejo. Oe se menda ozira skozi okno in govo-
ri: Janeza ni in ni, sneg pa kar naprej pada. Da se mu ne
bi kaj pripetilo! Zaskrbljeno se ozira na druino. Sestra
ga tolai: Oe, ne bojte se za Janeza! Bogve kje se ti0 i
ognji0 a, pije rnino in poje. Ali pa zbija 0 ale, da se ljudje
smejejo. Eh, na0 ega Janeza e ne bo vzela slana, ne!
Oe je za trenutek potolaen. Spet bere knjigo. Ko se pa
kazalec na stenski uri pomakne na tretjo uro, odloi
knjigo in gre v hlev krmit volie, krave in telice. V hlevu
je tako toplo, da bi se Janez kar ulegel med volie in za-
spal. Poival bi in poslu0 al sopenje ivine in roljanje z
verigami, 0 krabljanje zajcev pod jaslimi in prevekova-
nje volov, krav in telic. Janez uti, da so mu noge vedno
teje in teje. Grmovje in mlade smreke ter jelke so po-
dobne velikim snenim kopicam. Ni jelenov in ne srnja-
kov. Ni sli0 ati volka, da bi tulil, ne medveda, da bi renal.
Vse naokrog je mrtva0 ka ti0 ina. Samo sneg pada, pada.
242
TIHOTAPCI
BESeDA
Janezu se vrti pred omi rodna hi0 a ob poti, oe, ki je
strog in dober, skrben in veren, pa mati, ki ga ima rada,
kot ga more imeti le mati. Dolina zaple0 e pred njim. Vse
tiste lepe veselice, kjer je pel in plesal, uganjal norije in
zbijal 0 ale, vse prijazne, tople in ljubeznive va0 ke gostil-
ne mu pridejo na misel, urgova in Bizarjeva, Malenska
in Komidarjeva, Ipaveva in na Vidmu, Grabnerjeva in
Vilarjeva, Megu0 arjeva in Jernejeva. Vse so ga spreje-
male z veseljem in smehom. Janez je pri0 el, spet bo ve-
selo! Pot mu lije po elu od utrujenosti. Noge ga za-
na0 ajo, kot da bi se bil napil rnine, pa je trezen, laen
in ejen. Gozd se vlee v nedogled. Pred oi mu priha-
jajo vsi tisti, o katerih je sli0 al, da so zmrznili in so jih
dobili v snegu. Ne, on Potokarjev Janez ne sme zmrzniti.
Vrnil se bo domov. Poslu0 al bo oeta, pustil bo pregon
konj in to zanikrno, burno in neredno ivljenje. Dale
pred njim je Stanko. Vsi drugi so e od0 li naprej. Hej,
hej, zavpije s slabotnim glasom. Hej, hej! Vpije, stoji
in gleda okrog sebe. Nihe se ne odzove. Samo sneg,
sneg. Da bi vsaj srnjak lajal ali da bi volk zavijal okrog
jelke! Ali da bi se oglasila pu0 ka ali naj bi pri0 li vojaki
financarji! Kdor koli naj bi pri0 el, da bi mu pomagal
naprej! Spet grebe poasi po snegu. Noge so teke kot
svinec. Ali so to njegove noge? Kje smo sedaj? Sam je
ostal v gozdu. Samo sneg, sneg in gozd brez konca in
prestanka. Domaa hi0 a, pe in oe, mati ter miza v
243
TIHOTAPCI
BESeDA
sobi, topel hlev in ivina mu hodijo pred oi. Bi zapel o
gozdu? Bi jelkam prepeval o Romani, tisti lepi Romani,
na katero je neko mislil, a je bila le oddaljeni sen, ka-
kor pesem. Janeza vlee k tlom. Zdi se mu, da sli0 i pe-
sem in Blaevca, kako igra in se smeje. Usede se in sklo-
ni glavo med kolena. Utrujen je in samo malo bo poi-
val, potem bo 0 el domov. Teko diha od napora. Sneg
pada tiho in mirno, sneg, sneg...
e enkrat dvigne glavo in s hripavim glasom zaklie:
Hej, hoj, Stanko! Nihe se ne oglasi. Poizku0 a vsta-
ti, noge ga ne drijo ve. Pred omi mu zaple0 e snena
pokrajina, jelke in bukve, sneg in zameti. Sesede se k
blinji jelki, se stisne k njej in sam sebi dopoveduje, da
bo poival le malo asa, potem bo 0 el naprej skozi sneg
in gozd domov, kjer so skrbni star0 i in topla pe. Stisne
noge, roke dri na prsih. Sneg pada skozi veje in se ko-
pii na njem. Veter nosi nov in nov sneg, ki pokrije Po-
tokarjevega Janeza.
Ogrinev Stanko omahuje med drevjem naprej. Hodi
po obutku. Ni poti, ni steze. Vse je zameteno, mirno in
tiho. Tovari0 i so od0 li naprej. Nobenega ne vidi. Samo
Janez je ostal nekje zadaj. Stanko ima upanje, da bo pri-
0 el vsaj do Ogulja. Potem se bo spustil do Ostrega vrha
in nato 0 e naprej, do mostu. Ko bo na mostu, bo e
doma. Most obiskujejo lovci in gozdarji. Po vodo hodi-
jo k mostu in konje hodijo napajat. S strahom ugotovi,
244
TIHOTAPCI
BESeDA
da je komaj na Starikavem lazu. Kje so 0 e Ostri vrh, Pod-
pe0 enek in most, vas in rodna hi0 a s toplo pejo in hle-
vom! Stankove noge so teke, komaj jih premika. Glava
ga boli. Vroa je. Kar naprej mu prihajata na misel Ko-
palnik in Jeriev France, zmrznjenec, in staro znamenje,
na katerem e raste mah od starosti. Znamenje, postav-
ljeno v spomin na Jerievega Franceta, je od starosti e
nagnjeno. Ne, ne sme ostati v gozdu! April bo menda e
jutri. Pomlad bo in na Ulaki in Kopalniku, na grebenu in [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl exclamation.htw.pl
okrog hleva in pripravlja sani za vonjo v gozd.
Stanku se zane blesti. Pred njim so veliki zameti. Zdi
se mu, da je v Kopalniku nad Pongretovo ogrado, kjer je
ob poti pred davnimi leti zmrznil Jeriev France. Tako
blizu je Kopalnik petsto metrov in si tam.
Stanko se ozre. Razdalja med njim in tihotapci se vea
in vea. Vsi mole in vzdihujejo. Sneg pada in pada. Ne-
kateri obstanejo pod jelko in sope poivajo.
Stanku prihaja ria misel topla domaa soba, pe z za-
pekom, kjer sedita oe in mati. Pred oi mu prihaja
topel hlev, kjer je ob jaslih privezanih pet govedi in par
240
TIHOTAPCI
BESeDA
konj. Pod jaslimi se igrajo, jedo in skaejo domai zajci.
Vse je na toplem. Ali se bom vrnil domov? April se blia
in z njim velikononi prazniki. Na Vidmu bo veselo
ples, petje, dekleta in harmonika. Fantje in dekleta bodo
v novih oblekah. Za roke se bodo vodili po vasi in se
ozirali. Fantje bodo metali klobuke v zrak in vriskali. Na
Vidmu bodo stale dekleta na pragu. Bele predpasnike
bodo imele. Ali bo pri0 el domov do praznikov? V listnici
ima denar za kolo in oeta. Da, tudi za oeta. Obljubil
mu je nekaj denarja. Oh, kako teko je prisluen ta de-
nar. Morda se bom vrnil, se tolai Stanko in se spet
poene v sneg.
Potokarjev Janez gre dvajset korakov za njim. Moli
in omahuje. Dvigne roko nad glavo, postoji in gleda. Pot
mu tee po licih od naporne hoje. Sneg je vedno veji,
korak vedno 0 ibkej0 i. Prestopi se nekaj korakov in se
ustavi. Noga se mu trese. Vse ga vlee k tlom, da bi se
usedel in poival. Samo poivati ne! Lahko zmrzne.
Vztrajati mora. Hoditi mora, pa eprav poasi. Vsi so e
nekam izginili. Samo Stanka vidi pred seboj. Skljuen je
v dve gube. Majhen je in ta majhnost se udno zrcali v
snegu med drevjem. Janez postoji ob ravni jelki. Ozira
se med veje. Na dolgi veji zagleda veverico, ki epi zgrb-
ljeno in ga svetlo opazuje. Oj, veverica, ti si srena! Tvoj
dom je na jelki in smreki. Sneg ti ni ne more. Opazuje0
naravo, sneg in mraz, de in sonce, vihar in topel jug.
241
TIHOTAPCI
BESeDA
ivi0 , cvili0 , gloda0 in skae0 po vejah, mee0 ogrizke na
tla, se poigrava0 sama ali v drubi sebi enakih. Blagor ti,
veverica! e bi se Janez spremenil v veverico, bi bil naj-
bolj sreen. Janez se domisli oetovih besed. Janez, Ja-
nez, as je, da bi te zmodrilo in bi se doma dral. Prvo-
rojenec si in najraj0 i te imam. Janez vidi v duhu oeta,
ki sedi za mizo in bere koledar ali strankin asopis. Mati
sedi ob pei, plete nogavice in rokavice. Sestre in prija-
teljice sede za mizo, se smejejo in pogovarjajo o fantih,
o plesu. Pojejo. Oe se menda ozira skozi okno in govo-
ri: Janeza ni in ni, sneg pa kar naprej pada. Da se mu ne
bi kaj pripetilo! Zaskrbljeno se ozira na druino. Sestra
ga tolai: Oe, ne bojte se za Janeza! Bogve kje se ti0 i
ognji0 a, pije rnino in poje. Ali pa zbija 0 ale, da se ljudje
smejejo. Eh, na0 ega Janeza e ne bo vzela slana, ne!
Oe je za trenutek potolaen. Spet bere knjigo. Ko se pa
kazalec na stenski uri pomakne na tretjo uro, odloi
knjigo in gre v hlev krmit volie, krave in telice. V hlevu
je tako toplo, da bi se Janez kar ulegel med volie in za-
spal. Poival bi in poslu0 al sopenje ivine in roljanje z
verigami, 0 krabljanje zajcev pod jaslimi in prevekova-
nje volov, krav in telic. Janez uti, da so mu noge vedno
teje in teje. Grmovje in mlade smreke ter jelke so po-
dobne velikim snenim kopicam. Ni jelenov in ne srnja-
kov. Ni sli0 ati volka, da bi tulil, ne medveda, da bi renal.
Vse naokrog je mrtva0 ka ti0 ina. Samo sneg pada, pada.
242
TIHOTAPCI
BESeDA
Janezu se vrti pred omi rodna hi0 a ob poti, oe, ki je
strog in dober, skrben in veren, pa mati, ki ga ima rada,
kot ga more imeti le mati. Dolina zaple0 e pred njim. Vse
tiste lepe veselice, kjer je pel in plesal, uganjal norije in
zbijal 0 ale, vse prijazne, tople in ljubeznive va0 ke gostil-
ne mu pridejo na misel, urgova in Bizarjeva, Malenska
in Komidarjeva, Ipaveva in na Vidmu, Grabnerjeva in
Vilarjeva, Megu0 arjeva in Jernejeva. Vse so ga spreje-
male z veseljem in smehom. Janez je pri0 el, spet bo ve-
selo! Pot mu lije po elu od utrujenosti. Noge ga za-
na0 ajo, kot da bi se bil napil rnine, pa je trezen, laen
in ejen. Gozd se vlee v nedogled. Pred oi mu priha-
jajo vsi tisti, o katerih je sli0 al, da so zmrznili in so jih
dobili v snegu. Ne, on Potokarjev Janez ne sme zmrzniti.
Vrnil se bo domov. Poslu0 al bo oeta, pustil bo pregon
konj in to zanikrno, burno in neredno ivljenje. Dale
pred njim je Stanko. Vsi drugi so e od0 li naprej. Hej,
hej, zavpije s slabotnim glasom. Hej, hej! Vpije, stoji
in gleda okrog sebe. Nihe se ne odzove. Samo sneg,
sneg. Da bi vsaj srnjak lajal ali da bi volk zavijal okrog
jelke! Ali da bi se oglasila pu0 ka ali naj bi pri0 li vojaki
financarji! Kdor koli naj bi pri0 el, da bi mu pomagal
naprej! Spet grebe poasi po snegu. Noge so teke kot
svinec. Ali so to njegove noge? Kje smo sedaj? Sam je
ostal v gozdu. Samo sneg, sneg in gozd brez konca in
prestanka. Domaa hi0 a, pe in oe, mati ter miza v
243
TIHOTAPCI
BESeDA
sobi, topel hlev in ivina mu hodijo pred oi. Bi zapel o
gozdu? Bi jelkam prepeval o Romani, tisti lepi Romani,
na katero je neko mislil, a je bila le oddaljeni sen, ka-
kor pesem. Janeza vlee k tlom. Zdi se mu, da sli0 i pe-
sem in Blaevca, kako igra in se smeje. Usede se in sklo-
ni glavo med kolena. Utrujen je in samo malo bo poi-
val, potem bo 0 el domov. Teko diha od napora. Sneg
pada tiho in mirno, sneg, sneg...
e enkrat dvigne glavo in s hripavim glasom zaklie:
Hej, hoj, Stanko! Nihe se ne oglasi. Poizku0 a vsta-
ti, noge ga ne drijo ve. Pred omi mu zaple0 e snena
pokrajina, jelke in bukve, sneg in zameti. Sesede se k
blinji jelki, se stisne k njej in sam sebi dopoveduje, da
bo poival le malo asa, potem bo 0 el naprej skozi sneg
in gozd domov, kjer so skrbni star0 i in topla pe. Stisne
noge, roke dri na prsih. Sneg pada skozi veje in se ko-
pii na njem. Veter nosi nov in nov sneg, ki pokrije Po-
tokarjevega Janeza.
Ogrinev Stanko omahuje med drevjem naprej. Hodi
po obutku. Ni poti, ni steze. Vse je zameteno, mirno in
tiho. Tovari0 i so od0 li naprej. Nobenega ne vidi. Samo
Janez je ostal nekje zadaj. Stanko ima upanje, da bo pri-
0 el vsaj do Ogulja. Potem se bo spustil do Ostrega vrha
in nato 0 e naprej, do mostu. Ko bo na mostu, bo e
doma. Most obiskujejo lovci in gozdarji. Po vodo hodi-
jo k mostu in konje hodijo napajat. S strahom ugotovi,
244
TIHOTAPCI
BESeDA
da je komaj na Starikavem lazu. Kje so 0 e Ostri vrh, Pod-
pe0 enek in most, vas in rodna hi0 a s toplo pejo in hle-
vom! Stankove noge so teke, komaj jih premika. Glava
ga boli. Vroa je. Kar naprej mu prihajata na misel Ko-
palnik in Jeriev France, zmrznjenec, in staro znamenje,
na katerem e raste mah od starosti. Znamenje, postav-
ljeno v spomin na Jerievega Franceta, je od starosti e
nagnjeno. Ne, ne sme ostati v gozdu! April bo menda e
jutri. Pomlad bo in na Ulaki in Kopalniku, na grebenu in [ Pobierz całość w formacie PDF ]